Filmski kotiček, 3. december 2017 ― aka Shadows Foto: Imdb Slo naslov: Sence Angleški naslov: Shadows Država: Romunija Jezik: romunščina Leto: 2014 Dolžina: 8x45' ,  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Slo recenzija: - Režija: Bogdan Mirica Scenarij: Bogdan Mirica, Igor Cobileanski Igrajo: Serban Pavlu, Maria Obretin, Andreea Vasile, Madalina Craiu, Gabriel Huian, Sergiu Costache, Doru Ana  Pod okriljem evropske filiale ameriškega kabelskega giganta HBO je nastalo nekaj odmevnih serij, ki so pritegnile pozornost tudi izven meja države nastanka. Nekaj let nazaj se je tudi pri nas veliko govorilo o češki produkciji Goreči grm, nedolgo nazaj sem na blogu omenil Puščo, še eno odmevno češko serijo. Poleg Češke je HBO sproduciral več tovrstnih projektov na Poljskem, Madžarskem in Romuniji, v kratkem pa naj bi HBO Europe gledalcem ponudili tudi prve serije iz Skandinavije. Večina že predvajanih naslovov je na HBO-jevi evropski platformi dostopna zainteresiranim gledalcev V Sloveniji, med temi naslovi je tudi romunska krimi drama Sence. Glavni junak serije je bukareštanski taksist Relu, družinski človek in oče dveh otrok, ki pred najbližjimi skriva svoje dvojno življenje. Za ženo in otroka je le taksist, a je taksiranje z rumeno Dacio le krinka za posle, ki jih opravlja za svojega mafijskega šefa Capitanuja. Izterjava dolgov z oderuškimi obrestmi, zaščita Capitanujevih prostitutk in telesna straža so njegove glavne zadolžitve, vendar je Relu pripravljen dokončati praktično vsako nalogo, ki jo pred njega postavi veliki šef. Tudi če je treba izterjati denar od dobrega prijatelja, ne dela razlik. A ko med enim izmed njegovih "posredovanj" po nesreči ugasne življenje starega znanca, Relu pade v depresijo in začne prevpraševati svojo poklicno pot. Skrivnosti je toliko, da jih je vedno težje obvladovati. Relu počasi izgublja kontrolo in nenadoma se v nevarnosti znajde tudi njegova družina. Foto: Imdb Kritiki Sence najpogosteje kategorizirajo kot romunsko različico Sopranovi

Filmski kotiček, 1. december 2017 ― Foto: Imdb Slo naslov: Vojna za planet opic Država: ZDA, Kanada, Nova Zelandija Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 140',  Imdb Žanri: akcija, avantura, drama, zf Režija:  Matt Reeves Scenarij: Matt Reeves  Igrajo: Judy Greer, Woody Harrelson, Andy Serkis, Steve Zahn, Ty Olsson, Terry Notary, Sara Canning, Max Lloyd-Jones, Gabriel Chavarria Tretji, sklepni del leta 2011 zagnane franšize Planet opic znova podpisuje režiserko-scenaristični tandem Matt Reeves - Mark Bomback, ki zgodbo začne dve leti po dogodkih iz predhodnega filma. Caesarja (znova Andy Serkis)  srečamo v trenutku, ko vojaki napadejo gorski tabor opic. Vojska, ki ji poveljuje zloglasni polkovnik (Woody Harrelson) ima jasno nalogo: pobiti vse opice in tako zagotoviti človeško nadvlado. Zdaj, ko je skupina vojakov odkrila Caesarjevo skrivališče je le še vprašanje časa, kdaj bo v gozd prišlo še več vojakov. Opice vedo, da se morajo pred tem umakniti in si poiskati  novo domovanje. Celotna kolonija se zato poda na dolgo pot skozi puščavo, proti od človeka neodkritim krajem, v katerih bodo našli mir in varno zavetje za opičjo skupnost. Z njimi se ne odpravi le Caesar, ki pred tem želi poravnati račune s polkovnikom. Foto: Imdb Drama je veliko bolj učinkovita, če nima samo kolektivnega obraza, oziroma, če ji nadenemo konkreten človeški (v tem primeru opičji) obraz. V tej smeri je najbrž razmišljal v uvodu omenjeni tandem, ko je snoval zaplet za akcijsko vojno dramo, ki prizadevanja glavnega junaka postavi v kontekst osebnega maščevanja. Pomembnost te rešitve je toliko bolj očitna, če je povsem odstranimo iz enačbe in nato hitro konstatiramo, da brez motiva maščevanja ne bi bilo niti filma. Če zgodbo zgradiš na enem klišeju, to še ni tako problematično, toda ako potem nadaljuješ v isti smeri in v miks vržeš še na pol poblaznelega oblastnika, zaporniško-ujetniško dramo, suženjstvo in še kaj, dobiš generično vojno dramo, ki reciklira številne mnogo boljše filme (le-tem s

Konteksti (Tomaž Bešter), 29. november 2017 ― vir slike: emka.si Medtem ko že globoko bredem po ciničnem svetu Karla Oveja Knausgarda, v glavi še vedno odzvanja pred tem prebrana sodobna pravljica Naomi Novik, Izruvana. Izjemno zanimivo branje, ki bo navdušilo ljubitelje fantazijskih svetov, v katerem ne manjka magije, čarovnikov, spletk, preproste nedolžnosti in zla. Knjiga, ki se začne kot nekakšna različica Lepotice in zveri, se nadaljuje v Izganjalca hudiča, vmes sreča Igro prestolov, se poslužuje suspenza Vasi ob gozdu in po malem tudi ikonografije Hermione Granger, je zelo ambiciozna. V branju boste skozi lepo prehajajoče prelivanje pravljičnih motivov zaznali veliko željo po korakanju izven žanra in v njem našli predvsem zgodbo o junakinji, ki nikdar ne pozabi svojih življenjskih ciljev in vrednot.In te vrednote, ti cilji so dovolj preprosti, da boste v zgodbo zlahka padli. Predvsem od tega, kako veliki ljubitelji fantazijskega branja ste, pa bo odvisno, kako dolgo vas bo uspelo temu v sebi tudi zadržati. Branje Novikove ni zahtevno, pravzaprav sega v področje, kjer se je v tem času med drugim tudi z razmahom Martinove nedokončane Pesmi ledu in ognja ter vsesplošne pottermanije utrdil velik krog ljubiteljev žanra. Nekateri so bili tam že od prej, nekateri so tu na novo. Nekateri pa tu ne bodo nikdar. Tako kot je to običajno pri žanrskih zadevah. Sam se trudim vedno, če je le priložnost, da najdem v knjigi tisto, kar presega zgolj užitek in pelje tudi nekaj dlje pri razumevanju odnosov in krajine sveta, ki me obkroža. Seveda si sprva jemljem pravico do prvega, a če ne sledi podaljšek v drugo, redkokdaj vztrajam. Naš Zmaj nikoli ne poje deklet, ki jih vzame, pa čeprav zgodbe, ki jih pripovedujejo zunaj naše doline, pravijo drugače. Pri Izruvani me je sprva pritegnila ideja, nato radovednost, hlastenje po razvezanju zgodbe in nato še pripovedovalkina vztrajnost pri razvoju glavnega lika in odstiranju vseh tem, ki zgodbo poganjajo. V teh seveda kot običajno ni nič fantazijskega. Zato, zopet tako